Iščite po prispevkih
Avtor: Katja Mohorič
Oljka spada v družino dreves Oleacaea, iz katere izhajajo tudi španski bezeg, jesen, forzicija in jasmin. Začetki gojenja segajo že v prazgodovino, zato je oljka danes ena od najstarejših kulturnih rastlin. Menijo, da jo človek goji že več kot 6.000 let. Oljka izvira iz Sirije, od tam pa so jo Feničani pred približno 3.600 leti postopoma razširili na grške otoke in na celino. V 6. stoletju pr. n. št. so jo začeli gojiti na Siciliji, po Italiji in v Franciji, v Španiji pa dve stoletji poprej. Po odkritju Amerike v 15. stoletju so jo preselili na ameriško celino, danes pa uspeva tudi v Afriki, Avstraliji, na Japonskem in Kitajskem. Pri nas jo gojimo v obalnem pasu.
Oljka rodi ovalne (odvisno od vrste) temno modre, skoraj črne ter svetlo in temno zelene plodove različnih velikosti. Obirajo jih od začetka septembra do konca oktobra, nato iz njih pripravijo različne izdelke: vložene olive v slanici, v kisu in olju, olivno pasto, pašteto, kremo in seveda hladno stisnjeno olivno olje. Včasih so olivno olje uporabljali za prehrano, gorivo, za izdelavo mila in kozmetičnih pripomočkov ter verske obrede, danes pa iz njega izdelujejo tudi strojno in pogonsko olje.
V olivah se nahaja od 25 do 56 % olja, odvisno od sorte. Olivnemu olju daje veliko vrednost predvsem biološko visokovredna mešanica različnih vrst maščobnih kislin. Deleži le-teh se razlikujejo glede na predel rasti, vrsto oljke, leto in podnebne razmere, vseeno pa je razmerje naslednje: 8–27 % nasičenih, 55–83 % mononenasičenih in 3,5–22 % polinenasičenih maščobnih kislin; ali: do 20 % je nasičenih maščobnih kislin in do 80 % nenasičenih.
Približno desetina kislin je esencialnih, ki so za življenje nepogrešljive in jih naše telo ne more ustvariti. Med njimi sta najbolj pomembni linoleinska (omega-6) in alfalinolenska (omega-3) maščobna kislina, ki sodelujeta pri vzdrževanju varovalnih membran vseh naših celic. Če jih v prehrani ni, se naša sposobnost za delo zmanjša. Ostali prevladujoči delež so neesencialne maščobne kisline, med katerimi prevladuje oleinska (omega-9).
V olju se nahaja tudi vitamin E, ki kot varovalni in imunski dejavnik proti prostim radikalom ščiti esencialne maščobne kisline v olju, v našem telesu pa celice in žleze. Olivno olje vsebuje še vitamin A in nekatere mikroelemente: klorofil, ki daje zeleno barvo, karoten, ki daje rdečkasto barvo, in polifenole, ki dajejo okus in ki hkrati kot antioksidanti ohranjajo olje sveže. Olivno olje ne vsebuje holesterola.
Ljudje, ki uživajo hrano, pripravljeno večinoma ali samo z olivnim oljem, verjamejo izkušnjam številnih generacij, da olivno olje zadosti energiji za delovni dan ter obenem pomaga ohranjati zdravje in preprečuje nastanek različnih bolezni. Včasih so ga uporabljali kot zdravilo za zdravljenje razjed, kolere, težav z žolčnikom in mišičnih bolečin, danes pa zanj pravijo, da krepi srce, pomaga pri shujševalni kuri, zaustavlja procese prezgodnjega staranja in deluje pomlajevalo, krepi imunski sistem ter varuje vse žleze, ki izločajo hormone.
Poleg tega tudi trdijo, da pomaga pri izločanju kamnov iz žolča, proti visokemu krvnemu tlaku, zaprtju (dve žlički na tešče), rahitisu pri otrocih, vlažnim kožnim ekcemom, bolečinam v ušesih, žolčnim napadom, za boljšo prebavo, proti kašlju, hripavosti in vnetju grla, proti boleznim jeter in še kaj bi se našlo. Nekaterim težavam od teh se je posvetila tudi znanost in odkrila zanimive rezultate.
Izhodišče za znanstvene raziskave je bilo spoznanje, da je med sredozemskimi narodi, ki v svoji prehrani večinoma uporabljajo samo olivno olje, izredno majhno število obolelih za srčnimi in nekaterimi drugimi boleznimi. Raziskave, ki so sledile, so potrdile staro izročilo o zdravilnih koristih olivnega olja. Dokazali so jih pri preprečevanju bolezni srca in ožilja ter raka na dojki, pri pravilnem delovanju prebavil in pri zdravljenju artritisa.
Lep primer so kmečki ljudje na grških otokih Kreti in Krfu, ki jedo le malo mesa in veliko žitnih izdelkov, sadja, zelenjave in olivnega olja. V njihovi prehrani prispeva olivno olje do 40 % dnevnih kalorij, nekateri med njimi pa kakšen kozarec olja popijejo že kar za zajtrk.
Ko so primerjali raziskave prehrane z ostalimi državami, so ugotovili, da zavira nastanek koronarne bolezni prav izdatno uživanje olivnega olja, katero znižuje raven škodljivega LDL holesterola, redno uživanje z vlakninami bogate zelenjave in stročnic, pripravljenih z olivnim oljem, izdatna poraba z antioksidanti bogatega sadja in zelenjave, zmerno pitje vina med obroki pa zvišuje raven koristnega HDL holesterola.
Prav tako so mononenasičene maščobne kisline vplivale na visok krvni tlak in ga znižale. Pri tem je imela glavno vlogo oleinska kislina, ki jo je v olivnem olju veliko. Pri preprečevanju nastajanja krvnih strdkov pa sodelujejo fenoli. Podobno delujejo še nekatere snovi v olivnem olju.
Odkrili so, da je več raka na dojki tam, kjer ženske uživajo prehrano, ki vsebuje veliko nasičenih maščob, manj pa tam, kjer se prehranjujejo s tradicionalno sredozemsko prehrano, v kateri prevladuje olivno olje. Pri tem ima največjo vlogo nizka vsebnost linoleinske kisline, ki deluje zaviralno na nastanek raka dojke oziroma omogoča manjše tveganje za njegov nastanek.
Raziskave, ki še potekajo, kažejo, da lahko maščobne kisline omega-3 zmanjšajo bolečine pri bolnikih z aktivnim revmatoidnim artritisom. Pri ljudeh, ki so olivno olje uživali dvakrat na teden, se je pokazalo, da se je v tem času nevarnost za razvoj revmatoidnega artritisa zmanjšala.
Olivno olje blaži razjede, blagodejno vpliva na žolčnik in preprečuje zaprtje. Ugotovili so, da maščobe v olivnem olju vplivajo na mišico zapiralko, ki ločuje želodec in požiralnik, saj v nasprotju z ostalimi olji ne povzroča zgage. Blagodejno deluje na žolčnik, ker spodbuja njegovo krčenje in iztekanje žolča.
Novi izsledki kažejo, da lahko bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 morda koristi prehrana, v kateri je precej mononenasičenih maščob, saj v nasprotju s prehrano, bogato z ogljikovimi hidrati, ne poveča koncentracije trigliceridov, glukoze in inzulina na tešče, kar poslabša urejenost sladkorne bolezni.
Nekateri menijo, da je najboljše italijansko olivno olje (iz pokrajine Toskana), drugi grško, tretji špansko. Okus olja je odvisen od kraja pridelave in je lahko od nežnega do sadno-kiselkastega okusa. Pri kuhi je dobro uporabljati le hladno stisnjeno olivno olje, ki je dobro tako za solate, dopolnitev okusa končnih jedi in tudi za pečenje.
Ljudska »medicina« svetuje uporabo olja tudi za zaščito kože pred soncem in proti opeklinam. Če temu verjamete, lahko poskusite: pred sončenjem si namažite kožo z mešanico olivnega in limoninega olja ter jabolčnega ali vinskega kisa in jo pustite približno 25 minut, da se vpije.